Welcome to our book review site go-pdf.online!
You may have to Search all our reviewed books and magazines, click the sign up button below to create a free account.
Slovenija VI
Tudi v tem vodniku predstavljenim šestim ekskurzijam bi težko določili izrazito vsebinsko rdečo nit. Dve sta izrazito tematsko obarvani. Ekskurzija, ki je namenjena spoznavanju velikih zveri v dinarskih gozdovih Menišije, je izrazito biološka, ekskurzija, ki nas seznanja z utrdbami Alpskega zidu ob nekdanji rapalski meji, pa zgodovinska. Med drugimi, klasično geografskimi ekskurzijami, velja izpostaviti tisto, ki nas podrobno seznanja z vzroki in posledicami sodobnih in polpreteklih ujm v Pokokrju in Zgornji Savinjski dolini. V vodniku predstavljena območja so v grobem razvrščena od jugozahoda proti severovzhodu, od te »idealne« smeri pa so opazni odkloni proti južnim in severnim mejam naše države. Za nekatere ekskurzije je značilno, da vključujejo daljše ali krajše pohodne odseke, tisti po Tigrovski poti in Dobrovljah bi lahko označili za izrazito pohodniški.
Catalogue: Authors
Its outstanding feature is the inclusion of journal articles. For more than 50 years the periodicals have been indexed, as well as compilations such as Festschriften, and the proceedings of congresses.
Slovenija VII
V sedmem zvezku vodnikov po Sloveniji je predstavljenih šest ekskurzij Ljubljanskega geografskega društva, izvedenih med septembrom 2012 in novembrom 2014, dodana je še ekskurzija Geomorfološkega društva Slovenije iz marca 2012. Vsaka ekskurzija je tematsko posebna, tako da se medsebojno dopolnjujejo v raznolik kolaž, ki dokazuje, kako široko je geografsko obzorje. Prva nas popelje na Banjšice in v Čepovanski dol, druga nas seznani z raznovrstnimi pokrajinskimi, zgodovinskimi in umetnostnimi prvinami Selške doline in njenega hribovitega obrobja, tretja nas vodi na vzhod države, v Obsotelje in Kozjansko, četrta po Dravinjski dolini in tamkajšnjih učnih poligonih, na peti se podrobneje seznanjamo z našo najbolj razvojno zaostalo pokrajino Goričkim, predzadnja, šesta, je namenjena predvsem sprehodu skozi polpreteklo zgodovino orožja v Parku vojaške zgodovine v Pivki, zadnja pa nas podrobno seznanja z manj znanimi kraškimi pojavi na flišu in meritvami erozije v flišni slovenski Sivi Istri.
Blaznikov zbornik
Zbornik zajema dopolnjene in z znanstvenim aparatom opremljene referate z mednarodnega znanstvenega simpozija ob 200. obletnici sekularizacije freisinške in briksenske škofijske posesti na Slovenskem, ki je potekal med 10. in 12. decembrom 2003 v Škofji Loki. Glede na obravnavano tematiko, kraj, ki je gostil simpozij, in čas, v katerem se je odvijal (100-letnica Blaznikovega rojstva), so se organizatorji odločili zbornik posvetiti dr. Pavletu Blazniku, dolgoletnemu članu Zgodovinskega inštituta ZRC SAZU in zaslužnemu loškemu zgodovinarju.
Pisma
Branje korespondence goriškega odvetnika, politika, planinca in publicista dr. Henrika Tume (1858–1935) prinaša priliko za razumevanje slovenske, avstrijske in evropske družbe ob koncu 19. ter na začetku 20. stoletja. Gre za izjemen dokument, ki se vključuje v zakladnico naše nacionalne dediščine kot dragoceno pričevanje o prelomnem in burnem zgodovinskem trenutku, ko sta bila Gorica in Trst še krepko vpeta v politično, kulturno in socialno tkivo slovenskega naroda. Tudi v tem smislu so Tumova pisma dragocena, saj nam pričajo, kako zelo se je naš bivanjski prostor zožil zaradi novih meja, ki jih je prinesel propad habsburške monarhije.
Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu
Monografija izrisuje zgodovino dvorca Podšentjur v zasavskem Podkumu do danes. Med podšentjurskimi graščaki pripada posebno mesto rodbini Čop, ki je dvorec kupila leta 1748, od zemljiške odveze leta 1848 pa kontinuirano kmetuje na nekdanji dominikalni posesti. Prva posebnost Podšentjurja je dolgotrajno lastništvo Čopovega rodu, saj so Čopi danes na Slovenskem najstarejša od samo dveh rodbin graščakov neplemiškega izvora, ki se lahko pohvalita, da sežejo njune korenine še v čas pred prelomnim letom 1848. Druga posebnost je nastanek dvorca, ki se je razvil v drugi polovici 16. stoletja iz posesti kmetov Zavrlov. Ti so se v dveh ali treh generacijah povzpeli od navadnih podložnikov do zemljiških gospodov, zadnja predstavnica te rodbine pa se je celo poročila s plemičem. Končno ne gre prezreti tretje posebnosti, dejstva, da sta v 20. stoletju potonila v pozabo tako ime dvorca kot sploh spomin na Čopovo hišo kot nekdanji dvorec ter na Čope kot graščake in zemljiške gospode.
