You may have to Search all our reviewed books and magazines, click the sign up button below to create a free account.
None
Sensory environmental relationships – understood as dynamic, embodied, and emplaced affective sensory perceptions in (and of) the environment – invite us to remember the past, infuse our experiences of the present, and entice us to imagine the future. Ethnographically specific, socially and culturally nuanced approaches to environmental relationships require considerable conceptual and practical flexibility and inventiveness. Reflecting this commitment, 'Sensory Environmental Relationships' aims to offer a new anthropological understanding of how, in our individual and collective lives, senses, places, and temporalities intersect. While anthropologists have been studying the sensory envi...
Bedenice so tretja knjiga, ki jo avtor posveča Koprivi na Krasu. V njej ima glavno besedo pokojni etnolog in slovstveni folklorist Milko Matičetov mednarodnega slovesa, ki je zapustil ogromno neobjavljenih zapisov iz Koprive in kraške okolice. Obsežnost, bogastvo in pestrost teh domoznanskih, etnografskih in folklorističnih zapiskov, ki so nastajali od njegovih mladih let dalje, so narekovali še eno zajetno knjigo, katere poglavitna vsebina sega od zgodovinskih izročil iz starih in polpreteklih časov ter folklornih in drugih ljudskih pripovedi, zgodb, pronicljivih portretov vaščanov in vaščank do raznih anekdot, pravljic, pesmi, molitev, pregovorov, rekov, vaških špotljivk, sta...
Monografija Vi čuvarji ste obmejni osvetljuje dejavnike in procese, ki so v 19. stoletju vplivali na poudarjanje narodne identifikacije kmečkih prebivalcev Goriških brd. Narodni aktivisti so poleg rabe slovenskega jezika v šoli in cerkvi in opredeljevanja za slovenski pogovorni jezik na popisih posebej spodbujali Brice k izražanju identifikacije s petjem slovenskih »narodnih« pesmi. Zato so pospeševali delovanje pevskih zborov in skušali iztrebiti petje neslovenskih pesmi – predvsem furlanskih in italijanskih. Na pevsko dejavnost zunaj okvira društev je pomembno vplival način življenja prebivalstva, ki ga je močno zaznamoval sistem zakupništva, t. i. kolonat. Knjiga poleg obravnave narodnih identifikacij kmečkega prebivalstva obmejnih območij na osnovi t. i. ljudske kulture predstavi tudi raziskovanje ljudskih pesmi v Goriških brdih. Med temi so imele posebno mesto narečno obarvane priložnostne pesmi, ki so v vsakdanjem življenju prebivalcev dopolnjevale repertoar ljudskih in cerkvenih pesmi, poznanih na širšem slovenskem ozemlju.
V knjigi avtor z etnološkega in umetnostnozgodovinskega vidika obravnava stavbno in kulturno dediščino Črnotič, ki slovijo po svoji urbanistični zasnovi, kamniti arhitekturi ter kar dveh cerkvah iz 17. stoletja, s poudarkom na njenih ustvarjalcih od 17. stoletja do prve polovice 20. stoletja. Poleg podrobnih opisov obeh cerkva in njune kamnite opreme predstavlja etape njune stavbne zgodovine ter ju na podlagi temeljitega poznavanja zgodovine kamnoseštva in primerjav s sočasno cerkveno arhitekturo v širši okolici umešča v opuse pomembnih kamnoseških in zidarskih mojstrov Anžeta Felicijana in njegovega sina Anžeta mlajšega iz Rodika, Vincenca in Anžeta Rojine iz Brezovice v Br...
Knjiga je prva iz obsežnega opusa sistemizacije slovenskih ljudskih pravljic po vzoru zadnje dopolnjene izdaje Mednarodnega tipnega indeksa pravljic (H.-J. Uther, The Types of International Folktales 2004). Zaobjema slovenske živalske pravljice in basni, ki so uvrščene med prvih 299 številk mednarodnega klasifikacijskega sistema. Prinaša doslej težko dostopno in arhaično mednarodno primerljivo gradivo, ki je tukaj prvič objavljeno v celoviti in sistematični obliki. S prenosom sodobnih znanstvenih dosežkov na slovensko raziskovalno področje, spremnimi študijami in komentarji ter aplikacijo mednarodnega klasifikacijskega sistema pri razvrščanju gradiva delo olajšuje nadaljnji r...
Domoznanske publikacije o Primorski. Gradivo za bibliografijo (do leta 2004) ni prava bibliografija izdaj o krajih in območjih Primorske, pač pa gre zaje seznam praviloma slovenskih domoznanskih izdaj o krajih in območjih Primorske (vključeni so tudi kraji v goriški, tržaški in videmski pokrajini), ki služi predvsem kot priročnik. Ob množici krajevnih izdaj, ki prihajajo v našem času med bralce, se zdi tako objavljeni seznam skorajda nujno potreben. Seznam domoznanskih izdaj se deli na dva dela. Prvi del vsebuje gradivo o posameznih krajih, drugi pa zajema različna območja. Kraji so razporejeni po abecednem redu. Publikacije se nato navajajo po kronološkem redu.
None
Monografija je posvečena opusu akademika dr. Nika Kureta, ki je bil v slovenski etnologiji in folkloristiki druge polovice 20. stoletja ena osrednjih osebnosti in raziskovalec, brez katerega bi bile etnološke in folkloristične raziskave osiromašene za marsikatero dognanje. V knjigi se prepletajo tri ravni ali trije pogledi: najprej gre za osebno – značajsko in biografsko raven, nato za njene poti v primežu časov, krajev, političnih, nazorskih oz. družbenih in zgodovinskih razmer, in naposled za presojo Kuretove znanstvene in strokovne dediščine v okviru razmer, v katerih je bil dejaven, še posebno pa tistih presežkov, ki njegovo izročilo ohranjajo sveže in aktualno v delu njegovih naslednikov. Ti se seveda danes drugače in – zaradi pahljače novih uvidov in spoznanj – tudi kritično ozirajo na njegova, a se hkrati vedno znova spogledujejo z njimi; zrcalijo hkrati prelome in kontinuitete v znanstvenih tradicijah, dialogi med njimi pa so za humanistično znanje še posebej značilni in tudi dragoceni.
V monografiji je obravnavanih 194 še prisotnih in 88 izumrlih vzhodnotolminskih priimkov ter imena 45 vzhodnotolminskih naselij in 82 njihovih zaselkov. Območje obravnave obsega Baško dolino z Ljubinjem, Bukovo z Zakojco, Šentviško planoto s Policami, obe Trebuši, Slap ob Idrijci in Idrijo pri Bači. Namen antroponimskega dela raziskave je bil ugotoviti, kdaj in kako so se na obravnavanem območju formirali priimki, kako so se v stoletjih zaradi glasovnega razvoja spreminjali, kako so zaradi teh sprememb in ob poknjiženju nastale njihove nove različice. Slabi dve tretjini danes živih avtohtonih priimkov je bilo izpričanih že v virih 1515–1523, ostala tretjina pa se je pojavila z redkimi izjemami že do konca 16. stoletja.